Benzodiazepinska pomirjevala in opiati za injiciranje
Benzodiazepinski pomirjevala, ki jih običajno imenujemo "benzo", so skupina psihoaktivnih zdravil, ki se uporabljajo predvsem zaradi svojih pomirjevalnih (sedativnih) in anksiolitičnih (anksiolitičnih) učinkov. Delujejo tako, da okrepijo učinek nevrotransmiterja, imenovanega gama-aminomaslena kislina (GABA), ki zavira delovanje možganov.
Benzodiazepini se vežejo na posebna mesta na receptorju GABA-A in povečajo afiniteto receptorja za GABA. To povzroči povečan dotok kloridnih ionov v nevrone, zaradi česar se zmanjša verjetnost, da se bodo sprožili. Splošni učinek je zmanjšanje možganske aktivnosti, kar povzroči pomirjevalne učinke.
Nekateri pogosto predpisani benzodiazepini:
- Diazepam (Valium): Pogosto se uporablja za zdravljenje anksioznih motenj, mišičnih krčev in epileptičnih napadov. Uporablja se tudi pri odvajanju od alkohola in kot premedikacija pred nekaterimi medicinskimi posegi za sproščanje.
- Lorazepam (Ativan): Pogosto se predpisuje za kratkotrajno lajšanje hude tesnobe in za sedacijo. Uporablja se tudi kot predanestetično sredstvo in za zdravljenje epileptičnega statusa (huda oblika neprekinjenega epileptičnega napada).
- Alprazolam (Xanax): Običajno se predpisuje pri anksioznih in paničnih motnjah. Zaradi hitrega začetka delovanja je eden najbolj znanih benzodiazepinov.
- Klonopin (Clonazepam): Uporablja se predvsem za zdravljenje paničnih motenj in nekaterih vrst napadov. Zaradi daljšega trajanja delovanja je priljubljen.
- Temazepam (Restoril): Uporablja se predvsem za kratkotrajno zdravljenje nespečnosti. Posameznikom pomaga, da hitreje zaspijo in dlje časa ostanejo zaspani.
Injicirani opiati, znani tudi kot opioidi, so zdravila za lajšanje bolečin, ki jih pridobivajo iz opijevega maka ali jih sintetizirajo, da posnemajo učinke naravnih opiatov. Pogosto se uporabljajo v zdravstvenih ustanovah za obvladovanje hudih bolečin, zlasti kadar druge oblike dajanja ne zadostujejo.
Opioidi delujejo tako, da se vežejo na specifične receptorje v osrednjem živčevju (CNS), predvsem na mu-opioidne receptorje. Ko se ta zdravila vežejo na te receptorje, zavirajo sproščanje nevrotransmiterjev, ki sodelujejo pri prenosu bolečine, kot sta snov P in glutamat. Ta inhibicija zmanjša prenos bolečinskih signalov iz perifernega živčnega sistema v možgane. Aktivacija mu-opioidnih receptorjev sproži tudi sproščanje dopamina v možganskih centrih za nagrajevanje, kar povzroči prijetne učinke, povezane s temi zdravili.
Pogosti opiati za injiciranje
- Morfin: Morfin je eden od najpogosteje uporabljenih opioidov za zdravljenje hudih bolečin, zlasti pri akutnih bolečinah, pooperativnih bolečinah in pri paliativni oskrbi neozdravljivo bolnih bolnikov. Lahko se daje intravensko (IV), intramuskularno (IM) ali subkutano (pod kožo). Začetek delovanja je hiter, zlasti pri intravenoznem dajanju, kar zagotavlja hitro olajšanje.
- Fentanil: Fentanil je sintetični opioid, ki je veliko močnejši od morfija. Pogosto se uporablja pri anesteziji, pri hudi akutni bolečini ali pri zdravljenju kronične bolečine pri bolnikih z rakom.
- Fentanil se lahko daje intravenozno, intravenozno ali transdermalno (z obliži). V injekcijski obliki se zaradi svoje moči in hitrega začetka delovanja uporablja v bolnišnicah.
- Hidromorfon (Dilaudid): Hidromorfon je še en močan opioid, ki se uporablja za obvladovanje hude bolečine, zlasti v primerih, ko je morfin neučinkovit ali povzroča neželene učinke. Tako kot morfin lahko tudi hidromorfon dajemo intravenozno, intravenozno ali subkutano. Pogosto ima prednost v primerih ledvične okvare, saj v primerjavi z morfinom tvori manj aktivnih metabolitov.
- Meperidin (Demerol): Meperidin se zaradi možnosti nevrotoksičnosti in interakcij z drugimi zdravili zdaj redkeje uporablja, vendar so ga v preteklosti uporabljali za zmerno do hudo bolečino. Lahko ga dajemo intravenozno ali intravenozno in ima razmeroma hiter začetek delovanja, vendar krajše trajanje v primerjavi z morfinom.
Kombinacija benzodiazepinskih pomirjeval z injiciranimi opiati lahko zaradi njihovih močnih sedativnih in dihanje zavirajočih lastnosti privede do hudih in življenjsko nevarnih učinkov.
- Globoka sedacija: Tako benzodiazepini kot opiati so depresorji CNS, kar pomeni, da upočasnijo delovanje možganov. Pri skupni uporabi lahko povzročita izjemno zaspanost, omotico in kognitivne motnje, zaradi česar je težko ostati buden ali normalno delovati.
- Depresija dihanja: To je eden najnevarnejših učinkov kombinacije teh zdravil. Obe snovi lahko znatno upočasnita dihanje, kar lahko v kombinaciji povzroči hipoksijo (pomanjkanje kisika), zastoj dihanja in potencialno smrt.
- Tveganje prevelikega odmerjanja: Kombinacija znatno poveča verjetnost prevelikega odmerjanja. Študije so pokazale, da je pri osebah, ki jemljejo obe vrsti drog, tveganje za smrtni prevelik odmerek veliko večje kot pri osebah, ki jemljejo samo eno od snovi. Tveganje je še posebej veliko, če se zdravili zlorabljata, na primer z jemanjem večjih odmerkov od predpisanih ali uporabo brez zdravniškega nadzora.
- Koma in smrt: V hujših primerih lahko sestavljena depresija osrednjega živčnega sistema povzroči izgubo zavesti, komo in smrt. Tveganje se še poveča, če so prisotni tudi drugi depresivi, kot je alkohol.
- Dolgoročne posledice za zdravje: Poleg neposrednih tveganj lahko dolgotrajna uporaba obeh drog skupaj poslabša duševno zdravje, na primer poveča anksioznost in depresijo, ter povzroči kronične težave s telesnim zdravjem. Hitro se lahko razvije tudi odvisnost od obeh snovi, zaradi česar je odtegnitev zahtevnejša in nevarnejša.
Glede na vse navedeno priporočamo, da se tej kombinaciji pod vsakim pogojem izogibate.
Last edited by a moderator: